Nepričakovano

No pa da razložim včerajšnjo dogodivščino. Že meseca februarja sem svojemu možu za rojstnodnevno darilo kupila polet z balonom. Ker pa je bilo vmes kar nekaj vikendov slabo vreme, ali pa naju ni bilo doma, se je ta polet prestavljal iz tedna v teden. Včeraj zjutraj pa dobi klic od balonarjev, da naj se zglasi ob petih popoldan na dogovorjenem mestu in če bodo pogoji ok, bo tudi poletel. Imela sva bolj pozno kosilo, zato sem kup nepomite posode kar pustila in ga odpeljala na zbirno mesto. Imela sem v mislih, da bom itak takoj šla nazaj in pospravila nered. Pa se je zgodba zasukala čisto drugače. Ta konec tedna se je odvijal tudi balonarski festival - 13. državno prvenstvo. Na zbirnem mestu je bilo torej kar 18 balonaskih skupin. V mislih so se mi že porajale dobre fotke, ki bi lahko nastale ob taki skupini balonov, zato se je moj mož zmenil, če sem lahko del zemeljske ekipe, da bom lahko fotografirala sodelujoče. Fantje so rekli ni problema in smo se odpeljali na startne pozicije. Ko pa prispemo do mest vzleta, me pilot balonarskega kluba Ogenj iz Maribora povpraša, če bi letela z njimi, ker rabijo "balast". Najprej sem mislila, da se mal norca brije z mene, ko pa je le malo bolj podrobno razložil, da nima doolj članov ekipe zaradi teže, sem sprejela funkcijo "balasta" pod pogojem, da me ne bodo odvrgli, ko bodo na željeni višini. K sreči, da sem bila dokaj primerno obuta in oblečena (samo kapo sem malo pogrešala za moje uhe).

Malo sem poslikala priprave na polet, balon je z uigrano ekipo pripravljen en dva tri. Sem se skobacala v košaro, pomahala možu v sosednjem balonu in že smo se začeli dvigati v nebo. Občutek je fantastičen, res ni bilo sončno vreme, a vseeno je bil razgled čudovit. Hiške so se manjšale in manjšale, njive in travniki so naenkrat dobili podobo takšnih pravokotnih zaplat. Vsake toliko časa se je slišal samo zvok gorilca, ki je dodal topel zrak v balon. Maksimalna višina, ki smo jo dosegli, je bila cca. 1200m od tal.

Pogoji za letenje niso bili ravno briljantni, ker skoraj ni bilo sapice, ki bi nas ponesla malo dlje. Zato smo se kar kmalu začeli spuščati in iskati primerno mesto za pristanek. Ta je potekal brez zapletov, saj je ekipa uigrana in ima za seboj že celo serijo poletov. Na pomoč je prispela tudi zemeljska ekipa, da je pomagala pospravili košaro in balon in nas odpeljala nazaj na zbirno mesto.

Tam pa so me po balonarskih pravilih tudi krstili. Torej od včeraj sem Baronesa Dobriška. Dan se je čudovito zaključil (ali pa tudi ne, ker sem morala pomiti še posodo od kosila, pa čeprav sem bila Baronesa, mi to delo ni ušlo :-)