Črna gora

Leto je zopet naokoli in prišel je čas za nov izlet s skupino prijateljev, s katerimi se že nekaj let enkrat letno odpravimo na ogled izbrane destinacije. To leto je prišla na vrsto Črna gora.

Nočna vožnja z avtobusom se je precej vlekla, mogoče še bolj zaradi tega, ker spanca ni bilo od nikoder. A ko se je začelo daniti, je bila naporna vožnja v trenutku pozabljena. Lepota pokrajine me je namreč prevzela.

Na poti smo se ustavili na Pivskem jezeru, ki leži na severu Črne gore, v občini Plužine. To je največje umetno jezero v Črni gori. Njegov jez meri kar 200 m v višino in se menda uvršča med najvišje v Evropi.

Po poti nam sploh ni bilo dolgčas. Cesto so nam parkrat zasedle črede ovac, ki se sploh niso zmenile za avtobus.

Vmes nas je presenetil še en odsek ceste, ki ni obljubljal nadaljevanja vožnje. Ker pa smo imeli res dobra šoferja, se nam ni bilo potrebno obračati in iskati drugo pot.  

Naslednji postanek za pretegovanje nog in fotkanje smo opravili ob Pivskem samostanu. Zgrajen je bil v času turškega cesarstva (1573 - 1586), na samem izviru reke Pive. Zaradi izgradnje hidroelektrarne, pa so ga začeli leta 1970 prestavljati na današnjo lokacijo, na Sinjac.  Akumulacijsko jezero bi ga namreč zalilo. Prestavitev je trajala prav tako 13 let. Dokončno je bil objekt prestavljen 1982, v celoti z vsemi freskami.

 

Naslednje lepote so nas pričakale v osrčju nacionalnega parka Durmitor. Tu smo se peš odpravili do čudovitega ledeniškega Črnega jezera. Kot celoto, ga sestavljata Veliko in Malo jezero. Obe vodni površini temno modre barve povezuje manjši naravni kanal, po katerem se voda iz Velikega jezera po več desetih metrih izliva v Malo jezero.

 

 

Prvi dan je kar prehitro minil. Prenočili smo v hotelu Gorske oči v Žabljaku. Drugo jutro smo krenili v dolino reke Tare. Prvi postanek smo imeli pri mogočnemu mostu na Djurdjevića Tari. Z gradnjo tega mostu so začeli leta 1938, končan pa je bil v dveh letih. S časom je ta most postal nekakšen simbol reke Tare. Most ima obliko krivulje, kot jih ima reka Tara veliko na svoji dolgi poti. V drugi svetovni vojni je bil most porušen in leta 1946 obnovljen. Dolžina mostu je 366 m in meri v globino na najvišjem loku 149 m.

 

Naslednji postanek je bil pri samostanu Morača, zgrajenem v 13. stoletju. Zaradi čudovitih fresk, izredno zanimive zgodovine in edinstvenega samostanskega kompleksa, je samostan Morača eden od najlepših srednjeveških samostanov v Črni Gori. 

V Podgorici smo se le na kratko ustavili. Le toliko, da smo si ogledali most Milenijum (ja, piši kao što govoriš :-), ki povezuje obe obali Morače. Ta most je izdelalo gradbeno podjetje Primorje d.d. v sodelovanju s francoskim podjetjem Freyssinet. V dolžino meri 145 m. 

 Dan se je prevesil že v popoldne, ko smo prispeli do Skadarskega jezera. S čolnom smo se popeljali med lokvanji in pticami.

 Ker je vožnja trajala kar cca. dve uri, so nam vmes postregli z vinom, nekakšnimi miškami, sirom in medom. Gospod na skrajni levi nam je med vožnjo pripovedoval o jezeru, bogastvu z ribami, raju za ptice, ...

Posebnost Skadarskega jezera je razgibana obala in številni otoki. Eden izmed njih je otok Grmožur. Na njem so sedaj vidne ruševine nekdanje turške trdnjave, ki je leta 1878, po ukazu kralja Nikole, postala zapor. Kazen so prestajali predvsem zaporniki, ki so imeli na vesti umor, malo manj je bilo obsojenih za krajo. Pravila v zaporu so bila tudi za paznike precej huda. Če bi jim namreč kakšen od kaznjencev pobegnil, bi moral tisti paznik, ki se mu je to zgodilo, odslužiti kazen pobeglega. Legend o pobegih je kar nekaj, a kdo bi vedel, če so resnične.

 Po krasni vožji s čolnom smo se podali z avtobusom naprej proti črnogorski rivieri. Luksuzno letovišče Sveti Štefan smo samo takole ujeli v objektiv.

Sledila je nastanitev v hotelu Aleksandar v Budvi. Po večerji smo se sprehodili po Slovenski plaži, se predali vrvežu turistov, nato pa odšli na zaslužen počitek. 

Zjutraj smo pot nadaljevali proti mestu Cetinje. To mesto leži v majhni dolini pod goro Lovčen. Med številnimi znamenitostmi preteklosti je vsekakor potrebno omeniti Cetinski samostan, postavljen leta 1484, v katerem so 1493 v prvi tiskarni na Balkanu natisnili sloviti Cetinjski oktoih, prvo knjigo, tiskano v slovanskem jeziku.

 Vlaška cerkev je meni ostala v spominu po zanimivi ograji. Cerkveno dvorišče je namreč ograjeno z puškinimi cevmi, ki so jih zaplenili v osvobodilnih bojih pred Turki 1858 -1878. 

Nadaljevali smo z vožnjo na Lovčen, kjer smo se po 461 stopnicah povzpeli do veličastnega mavzoleja. Tu je pokopan  največji črnogorski pesnik, vladika in diplomat, Petar Petrović Njegoš (1813 - 1851). Njegoševi najbolj znani deli sta Gorski venec in Slobodijada. S svojo slavo in pravičnostjo je postal duhovni simbol naroda, Lovčen pa simbol in varuh črnogorske svobode. 

 

 Vhod v kapelo stražita dve črnogorki v narodni noši. Izklesani sta iz jablaničkega marmorja in vsaka tehta 7,5 tone.

Notranjost mavzoleja, ki je delo hrvaškega kiparja Ivana Meštroviča. Sam kip menda tehta 28 ton.

Njegoševa grobnica

Razgledna ploščad

Pot smo nato nadaljevali po lovčenskih serpentinah do Kotorja, srednjeveškega mesta, obdanega z mogočnim obzidjem. Kotor je zaradi številnih kulturnozgodovinskih spomenikov pod UNESC-ovo zaščito. 

Urni stolp s sramotilnim stebrom

Katedrala Sv. Tripuna, zgrajena leta 1166 na temeljih svetišča iz 9. stoletja

Utrinki iz Kotorja:

Pozno popoldne je sledila vožnja na Hrvaško in nočitev v hotelu Astarea Mlini, nekaj kilometrov pred Dubrovnikom. Naslednji dan po zajtrku smo vožnjo nadaljevali proti Dubrovniku. Slika je slabe kvalitete, ker je nastala kar iz avtobusa, ampak ker je značilna za Dubrovnik, jo vseeno prilagam.

Vhod v staro mestno jedro

Pomarančevec

Manekeni

 Zaljubljenca

Ne stane veliko, če pa pomnožiš z vsemi turisti, se pa že splača

Glasbenik

Glavna ulica, Stradun

 Cerkev sv. Vlaha, zaščitnika Dubrovnika

 Dubrovniška katedrala

Promotor Dubrovnika

Staro mestno jedro obdano z veličastnm obzidjem, ozke uličice, vrvež turistov, me vedno znova očarata. Pravzaprav izgubim občutek za čas. S fotoaparatom v roki mi nikakor ni dolgčas raziskovati našteto in ujeti kakšen trenutek v večnost.

Legendarni George Bernard Shaw je ob neki priložnosti že davnega leta 1929 izjavil: »Kdor išče raj na zemlji, bi moral obiskati Dubrovnik.«

Po moje je Dubrovnik le eden izmed teh rajev, vendar že precej skomercializiran. 

Da povzamem izlet v nekaj besedah. Črna gora  je res en lep biser, ki skriva še precej neokrnjene narave. Upam, da bo takšen biser tudi ostala. Vsekakor vredna ogleda. Verjetno (ne, sigurno) se še vrnem.