24. sep. 2011

Prvi, prva, ...

Prvi jesenski dan.
 Prvi otroški jesenski čestitki. 
 Prvi prehlad :-(
Prvi del dobre knjige. 
 Lepo prvo jesensko nedeljo vam želim!

17. sep. 2011

Pozdrav poletju

Torej, vremenarji nam napovedujejo konec poletja ta vikend. Zato bom današnji dan verjetno preživela v naravi, da se naužijem zadnjih močnih sončnih žarkov, ki jih bom precej pogrešala. Pokažem vam lahko samo dve novi otroški čestitki. Dve sta namreč že vmes dobili noge in odšli brez fotografiranja!
 
Tej manekenki se nisem mogla upreti:
Lep sončen vikend vam želim in naužijte se sonca!

11. sep. 2011

Vlakci in sončnica

Tako lep vikend je kar klical po uživanju na prostem. Vendar sem nekaj časa namenila tudi ustvarjanju, saj sem zopet dobila naročilo za nekaj otroških čestitik. Nekako sem tokrat takoj dobila idejo, ki mi včasih vzame ogromno časa. Malo različnih barvnih kombinacij:
Še ena gasilska:
 
V notranjosti pa se skriva miška z darilom:
 Dolgujem še sliko ene sončnice, ki to pravzaprav ni. Za poobedek sem spekla breskovo pecivo, ki ga lahko občudujem samo še na sliki, ker ga ni več.

Lep začetek tedna vam želim!

4. sep. 2011

Še vedno poletje

No, vsaj ta vikend je še bilo tako. Krasno vreme, ki je kar vabilo na plano. A vseeno sem poleg potepanja imela čas, da se še enkrat poigram s sončnicami. Tokrat sem združila kar nekaj tehnik in z rezultatom sem zadovoljna. Sedaj pa šampiljko pospravljam  na dno omare, kjer bo počakala na novo poletje. Že jutri se nam menda obeta dež, s takšnim vremenom pa sončnice ne gredo skupaj.


Lep začetek delovnega tedna vam želim!

1. sep. 2011

September

Ko nastopi ta mesec, je zame konec poletja, pa čeprav vreme tega še ne kaže. Saj tudi jesen ni slab letni čas, sploh če ga spremlja indijansko poletje. Pa vendar postanem malo žalostna, ker poletje naravnost obožujem. Ja, to pa je moja najljubša cvetica:
tudi ta barvna kombinacija mi je všeč:

Pri Heleni pa sem dobila idejo, da tudi jaz naredim še eno sončnico iz papirja:
 

16. avg. 2011

Stare tirnice

Saj ne morem verjeti, da sem zadnjo objavo napisala junija! Očitno poletje ni letni čas, ki bi me preveč zadrževal v zaprtih prostorih. Kar pa seveda ne pomeni, da ta čas nisem nič ustvarjala. Seveda sem, samo je bilo vse "last minute" varianta, tako da tudi slik izdelkov ni, ker so šli prehitro od doma (beri so bili resnično narejeni zadnji hip). Tudi moj dopust se je tako kot vsako leto, žal prehitro zaključil (le zakaj dva tedna dopusta ne traja tako dooooolgo kot dva tedna v službi :-)
kar slišim škržate
 ja, tudi oblačno je bilo letos
 takšne večere pogrešam
 sprehode tik pred sončnim zahodom
igranje s fotoaparatom
 ja, tudi mavrica ni ušla objektivu (Hali, a sva slikali isto :-))
 asociacija na film Ptiči
 od lani še vedno na istem mestu
 tudi te verige še ni nihče premaknil
 kako so bile dobre
 in dišalo je po lavandi
 pa domače živali so mi bile tudi v veselje
 Bil je tako simpatičen, da ga je bilo potrebno posneti. Mene spominja na napihovanje blazine. Ja, tako je bilo letos na Pašmanu. Z možgani na off (žal so sedaj že s polno paro na on).
.

15. jun. 2011

Otroške

Poslikala sem samo dve, čeprav jih je nastalo deset (različnih). Žal so prehitro odšle zdoma. Tale z ribicami ima v notranjosti vrečko z vodo. Vem, da se lahko predre, a ne bo prevelike škode, saj je samo papir. V originalnem "receptu" (žal sem pozabila kje sem ga našla), je bil namesto vode uporabljen žele za lase. Glede na to, da je čestitka namenjena otroku, sem se odločila raje za vodo.
Pri puzlah pa sem najprej sprintala samo obrobe vijug. Na en debelejši papri sem nalepila vzorčast papir, na spodnjo polovico pa sprintane obrobe za izrez. Nato sem izrezala puzle, jih še embosirala s prozornim prahom in nalepila na rdečo osnovo.
Lep večer še naprej in ne pozabite opazovati luninega mrka!

12. jun. 2011

Črna gora

Leto je zopet naokoli in prišel je čas za nov izlet s skupino prijateljev, s katerimi se že nekaj let enkrat letno odpravimo na ogled izbrane destinacije. To leto je prišla na vrsto Črna gora.

Nočna vožnja z avtobusom se je precej vlekla, mogoče še bolj zaradi tega, ker spanca ni bilo od nikoder. A ko se je začelo daniti, je bila naporna vožnja v trenutku pozabljena. Lepota pokrajine me je namreč prevzela.
Na poti smo se ustavili na Pivskem jezeru, ki leži na severu Črne gore, v občini Plužine. To je največje umetno jezero v Črni gori. Njegov jez meri kar 200 m v višino in se menda uvršča med najvišje v Evropi.
Po poti nam sploh ni bilo dolgčas. Cesto so nam parkrat zasedle črede ovac, ki se sploh niso zmenile za avtobus.
Vmes nas je presenetil še en odsek ceste, ki ni obljubljal nadaljevanja vožnje. Ker pa smo imeli res dobra šoferja, se nam ni bilo potrebno obračati in iskati drugo pot.  
Naslednji postanek za pretegovanje nog in fotkanje smo opravili ob Pivskem samostanu. Zgrajen je bil v času turškega cesarstva (1573 - 1586), na samem izviru reke Pive. Zaradi izgradnje hidroelektrarne, pa so ga začeli leta 1970 prestavljati na današnjo lokacijo, na Sinjac.  Akumulacijsko jezero bi ga namreč zalilo. Prestavitev je trajala prav tako 13 let. Dokončno je bil objekt prestavljen 1982, v celoti z vsemi freskami.
 
Naslednje lepote so nas pričakale v osrčju nacionalnega parka Durmitor. Tu smo se peš odpravili do čudovitega ledeniškega Črnega jezera. Kot celoto, ga sestavljata Veliko in Malo jezero. Obe vodni površini temno modre barve povezuje manjši naravni kanal, po katerem se voda iz Velikega jezera po več desetih metrih izliva v Malo jezero.
 
 
Prvi dan je kar prehitro minil. Prenočili smo v hotelu Gorske oči v Žabljaku. Drugo jutro smo krenili v dolino reke Tare. Prvi postanek smo imeli pri mogočnemu mostu na Djurdjevića Tari. Z gradnjo tega mostu so začeli leta 1938, končan pa je bil v dveh letih. S časom je ta most postal nekakšen simbol reke Tare. Most ima obliko krivulje, kot jih ima reka Tara veliko na svoji dolgi poti. V drugi svetovni vojni je bil most porušen in leta 1946 obnovljen. Dolžina mostu je 366 m in meri v globino na najvišjem loku 149 m.
 
Naslednji postanek je bil pri samostanu Morača, zgrajenem v 13. stoletju. Zaradi čudovitih fresk, izredno zanimive zgodovine in edinstvenega samostanskega kompleksa, je samostan Morača eden od najlepših srednjeveških samostanov v Črni Gori. 
V Podgorici smo se le na kratko ustavili. Le toliko, da smo si ogledali most Milenijum (ja, piši kao što govoriš :-), ki povezuje obe obali Morače. Ta most je izdelalo gradbeno podjetje Primorje d.d. v sodelovanju s francoskim podjetjem Freyssinet. V dolžino meri 145 m. 
 Dan se je prevesil že v popoldne, ko smo prispeli do Skadarskega jezera. S čolnom smo se popeljali med lokvanji in pticami.
 Ker je vožnja trajala kar cca. dve uri, so nam vmes postregli z vinom, nekakšnimi miškami, sirom in medom. Gospod na skrajni levi nam je med vožnjo pripovedoval o jezeru, bogastvu z ribami, raju za ptice, ...
Posebnost Skadarskega jezera je razgibana obala in številni otoki. Eden izmed njih je otok Grmožur. Na njem so sedaj vidne ruševine nekdanje turške trdnjave, ki je leta 1878, po ukazu kralja Nikole, postala zapor. Kazen so prestajali predvsem zaporniki, ki so imeli na vesti umor, malo manj je bilo obsojenih za krajo. Pravila v zaporu so bila tudi za paznike precej huda. Če bi jim namreč kakšen od kaznjencev pobegnil, bi moral tisti paznik, ki se mu je to zgodilo, odslužiti kazen pobeglega. Legend o pobegih je kar nekaj, a kdo bi vedel, če so resnične.
 Po krasni vožji s čolnom smo se podali z avtobusom naprej proti črnogorski rivieri. Luksuzno letovišče Sveti Štefan smo samo takole ujeli v objektiv.
Sledila je nastanitev v hotelu Aleksandar v Budvi. Po večerji smo se sprehodili po Slovenski plaži, se predali vrvežu turistov, nato pa odšli na zaslužen počitek. 
Zjutraj smo pot nadaljevali proti mestu Cetinje. To mesto leži v majhni dolini pod goro Lovčen. Med številnimi znamenitostmi preteklosti je vsekakor potrebno omeniti Cetinski samostan, postavljen leta 1484, v katerem so 1493 v prvi tiskarni na Balkanu natisnili sloviti Cetinjski oktoih, prvo knjigo, tiskano v slovanskem jeziku.
 Vlaška cerkev je meni ostala v spominu po zanimivi ograji. Cerkveno dvorišče je namreč ograjeno z puškinimi cevmi, ki so jih zaplenili v osvobodilnih bojih pred Turki 1858 -1878. 
Nadaljevali smo z vožnjo na Lovčen, kjer smo se po 461 stopnicah povzpeli do veličastnega mavzoleja. Tu je pokopan  največji črnogorski pesnik, vladika in diplomat, Petar Petrović Njegoš (1813 - 1851). Njegoševi najbolj znani deli sta Gorski venec in Slobodijada. S svojo slavo in pravičnostjo je postal duhovni simbol naroda, Lovčen pa simbol in varuh črnogorske svobode. 
 
 Vhod v kapelo stražita dve črnogorki v narodni noši. Izklesani sta iz jablaničkega marmorja in vsaka tehta 7,5 tone.
Notranjost mavzoleja, ki je delo hrvaškega kiparja Ivana Meštroviča. Sam kip menda tehta 28 ton.
Njegoševa grobnica
Razgledna ploščad
Pot smo nato nadaljevali po lovčenskih serpentinah do Kotorja, srednjeveškega mesta, obdanega z mogočnim obzidjem. Kotor je zaradi številnih kulturnozgodovinskih spomenikov pod UNESC-ovo zaščito. 
Urni stolp s sramotilnim stebrom
Katedrala Sv. Tripuna, zgrajena leta 1166 na temeljih svetišča iz 9. stoletja
Utrinki iz Kotorja:
Pozno popoldne je sledila vožnja na Hrvaško in nočitev v hotelu Astarea Mlini, nekaj kilometrov pred Dubrovnikom. Naslednji dan po zajtrku smo vožnjo nadaljevali proti Dubrovniku. Slika je slabe kvalitete, ker je nastala kar iz avtobusa, ampak ker je značilna za Dubrovnik, jo vseeno prilagam.
Vhod v staro mestno jedro
Pomarančevec
Manekeni
 Zaljubljenca
Ne stane veliko, če pa pomnožiš z vsemi turisti, se pa že splača
Glasbenik
Glavna ulica, Stradun
 Cerkev sv. Vlaha, zaščitnika Dubrovnika
 Dubrovniška katedrala
Promotor Dubrovnika
Staro mestno jedro obdano z veličastnm obzidjem, ozke uličice, vrvež turistov, me vedno znova očarata. Pravzaprav izgubim občutek za čas. S fotoaparatom v roki mi nikakor ni dolgčas raziskovati našteto in ujeti kakšen trenutek v večnost.
Legendarni George Bernard Shaw je ob neki priložnosti že davnega leta 1929 izjavil: »Kdor išče raj na zemlji, bi moral obiskati Dubrovnik.«
Po moje je Dubrovnik le eden izmed teh rajev, vendar že precej skomercializiran. 
Da povzamem izlet v nekaj besedah. Črna gora  je res en lep biser, ki skriva še precej neokrnjene narave. Upam, da bo takšen biser tudi ostala. Vsekakor vredna ogleda. Verjetno (ne, sigurno) se še vrnem.